DUBLIN 1. del
Zakon je bilo! Kratko in jedrnato :)
Vendar je potreben seveda bolj podroben opis. V Dublin sem odšla skupaj z dvema Nemkama - Jano in Anno. Anna je prav tako au pair-ka, ki živi v manjši vasi blizu Pertha. Perth je oddaljen približno 1.5h od Edinburgha, zato Anna ne pride pogosto v glavno mesto. Do sedaj je prišla samo enkrat, na au pair sestanek, ki je vsak prvi teden v mesecu. Ker pa sta bila Desmond in Pamela takrat v Las Vegasu, se jaz tega sestanka nisem udeležila. Zato je nisem spoznala v živo vse do našega srečanja na letališču.
Medtem ko sem bila jaz v Dublinu, je družino Coyne obiskala njihova bivša au pair-ka Catherine, ki živi s svojim možen in enoletnim fantkom v Wales. Družina je zelo blizu s Catherine in se pogosto videvajo. Sarah je zato spala v moji sobi, Catherine z družino pa v Sarahini sobi, saj je njena soba večja od moje. Desmond se je ponudil, da me zapelje do letališča. Ponudbe sem bila vesela, saj je to pomenilo, da mi ni potrebno iti zelo zgodaj od doma.
Ob 12. uri sva se dobili z Anno v Caffe Nero in čakali na Jano. Ko je Jana prišla, sva takoj opazili, da je bila nekoliko slabe volje. Slabo voljo je povzročil pozabljen ključ, ki odklepa Janin kovček. Poleg tega je Jano nekoliko strah letenja, kar je le pripomoglo k višji stopnji nervoznosti. Vseeno sem jo kar kmalu spravila v boljše počutje, saj sem opazila nekega mladega moškega, ki je stal za nami v vrsti in je bil zelo zelo čeden. Postaven moški, v lepi temno-modri obleki. Vsem je bil seveda zelo lep, če se lahko tako izrazim :)
Kupila sem letalski karti za naju z Jano, vendar ne še za Anno. Ryanair sedaj določi sedežni red ob check-in, zato je Anna sedela stran od naju. Jana je bila večino leta živčna. Manjše turbulence prav tako niso nič pomagale. Za dodatek pa je še pristanek bil zelo grd in nestabilen. Ker jaz rada letim, mi je to bilo še zabavno, večino ljudi pa je kar prestrašil ta pristanek. Ko smo prišli iz letala, je zelo pihalo. Mogoče je veter bil razlog za tak pristanek.
V Dublin ob 15.30, let je trajal le 50 minut. Letališče v Dublinu je bistveno večje od Edinburgh letališča, zato smo imele krajši sprehod preden smo prišle do izhoda. Na letališču smo si kupile sendviče, jaz sem kupila še hruško in je bila zelo zelo zelo okusna, nato pa odšle do avtobusne postaje. Hostel, v katerem smo stanovale, nam je predlagal, da gremo na avtobus številka 16, ki pelje mimo. Avtobus je stal 3,05 evra, vozile pa smo se približno eno uro, saj smo bile na cesti v času, ko ljudje odhajajo iz službe domov. Med potjo smo spoznale starejšega gospoda, ki je bil zelo prijazen. Ponudil nam je hruške! Povedal nam je tudi kje je naša postaja. Na avtobusu sta sedela blizu nas moški in ženska srednjih let ter se pred celim avtobusom prepirala. Ne razumem kako se lahko ljudje prepirajo med množico. Kakorkoli že, v hostel smo prispele ob 17. uri, na recepciji plačale naše bivanje in se odpravile v našo sobo. Soba je bila preprosta, vendar je imela vse, kar smo potrebovale. V redu postelje, solidno kopalnico, obešalnike za plašče in ogledalo. Seveda je bilo potrebno malo počiti pred ogledom nočnega Dublina. Še kar se ne moram privaditi na tako kratek dan.
Vendar je potreben seveda bolj podroben opis. V Dublin sem odšla skupaj z dvema Nemkama - Jano in Anno. Anna je prav tako au pair-ka, ki živi v manjši vasi blizu Pertha. Perth je oddaljen približno 1.5h od Edinburgha, zato Anna ne pride pogosto v glavno mesto. Do sedaj je prišla samo enkrat, na au pair sestanek, ki je vsak prvi teden v mesecu. Ker pa sta bila Desmond in Pamela takrat v Las Vegasu, se jaz tega sestanka nisem udeležila. Zato je nisem spoznala v živo vse do našega srečanja na letališču.
Medtem ko sem bila jaz v Dublinu, je družino Coyne obiskala njihova bivša au pair-ka Catherine, ki živi s svojim možen in enoletnim fantkom v Wales. Družina je zelo blizu s Catherine in se pogosto videvajo. Sarah je zato spala v moji sobi, Catherine z družino pa v Sarahini sobi, saj je njena soba večja od moje. Desmond se je ponudil, da me zapelje do letališča. Ponudbe sem bila vesela, saj je to pomenilo, da mi ni potrebno iti zelo zgodaj od doma.
Ob 12. uri sva se dobili z Anno v Caffe Nero in čakali na Jano. Ko je Jana prišla, sva takoj opazili, da je bila nekoliko slabe volje. Slabo voljo je povzročil pozabljen ključ, ki odklepa Janin kovček. Poleg tega je Jano nekoliko strah letenja, kar je le pripomoglo k višji stopnji nervoznosti. Vseeno sem jo kar kmalu spravila v boljše počutje, saj sem opazila nekega mladega moškega, ki je stal za nami v vrsti in je bil zelo zelo čeden. Postaven moški, v lepi temno-modri obleki. Vsem je bil seveda zelo lep, če se lahko tako izrazim :)
Kupila sem letalski karti za naju z Jano, vendar ne še za Anno. Ryanair sedaj določi sedežni red ob check-in, zato je Anna sedela stran od naju. Jana je bila večino leta živčna. Manjše turbulence prav tako niso nič pomagale. Za dodatek pa je še pristanek bil zelo grd in nestabilen. Ker jaz rada letim, mi je to bilo še zabavno, večino ljudi pa je kar prestrašil ta pristanek. Ko smo prišli iz letala, je zelo pihalo. Mogoče je veter bil razlog za tak pristanek.
V Dublin ob 15.30, let je trajal le 50 minut. Letališče v Dublinu je bistveno večje od Edinburgh letališča, zato smo imele krajši sprehod preden smo prišle do izhoda. Na letališču smo si kupile sendviče, jaz sem kupila še hruško in je bila zelo zelo zelo okusna, nato pa odšle do avtobusne postaje. Hostel, v katerem smo stanovale, nam je predlagal, da gremo na avtobus številka 16, ki pelje mimo. Avtobus je stal 3,05 evra, vozile pa smo se približno eno uro, saj smo bile na cesti v času, ko ljudje odhajajo iz službe domov. Med potjo smo spoznale starejšega gospoda, ki je bil zelo prijazen. Ponudil nam je hruške! Povedal nam je tudi kje je naša postaja. Na avtobusu sta sedela blizu nas moški in ženska srednjih let ter se pred celim avtobusom prepirala. Ne razumem kako se lahko ljudje prepirajo med množico. Kakorkoli že, v hostel smo prispele ob 17. uri, na recepciji plačale naše bivanje in se odpravile v našo sobo. Soba je bila preprosta, vendar je imela vse, kar smo potrebovale. V redu postelje, solidno kopalnico, obešalnike za plašče in ogledalo. Seveda je bilo potrebno malo počiti pred ogledom nočnega Dublina. Še kar se ne moram privaditi na tako kratek dan.
Anna - je bolj zmrznjene sorte, zato se je bilo potrebno segreti pod odejo :)
Jana
Po počitku smo se odpravile v mesto. V petek, 31. oktobra se praznuje Halloween, zato so bile ulice polne maškar. Sprehajale smo se po centru mesta, na večerjo šle v McDonald's, ki je bistveno dražji od slovenskega. Sprehodile smo se mimo Bank of Ireland, Trinity College, reka Liffey in vsa bližnja okolica. Ob približno 23. uri smo se vrnile v hostel in nato čez dve uri končno zaspale. Po dolgem, dolgem pogovoru :)
Ker na žalost moj prestar fotoaparat ne posname dobrih fotografij ponoči, nisem slikala. Bo pa zato več fotografij v naslednji objavi :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar