USTALJENI RITEM 

5. teden na Škotskem je že minil. Kar hitro potuje čas. Ravnokar sem pripravljala kovčke in izbirala katere stvari bom vzela s seboj in katere ne. Hvala Bogu za Eurosender, ki samo za 20 evrov pripelje paket do 20 kg prav do mojega škotskega doma :) 

Dneve predvsem preživljam za računalnikom, saj zaključujem s svojo diplomo. Čeprav sem čez cel poletni semester bila kar zelo pridna kar se tiče pisanja diplome, mi je sam zaključek vseeno vzel kar veliko časa. No, če povem po resnici še nisem čisto pri koncu. Trenutno moja mentorica popravlja napake, kar pomeni, da bo potrebno še par stvari popraviti preden lahko Tjaša odda diplomo v mojem imenu. Pouk se je za Sarah in Daniela pričel že 13. avgusta, zato sem sedaj tri dni v tednu doma sama. Desmond namreč dela ob torkih, sredah in četrtkih. Od začetka pouka in do 15. ure sem bila prosta, zato sem večino časa pisala diplomo. Ob 15. 15 se Danielov pouk konča in sem ga pobrala pri šoli. Nato sva skoraj vsak dan po rešeni domači nalogi skupaj igrala novo video igrico, ki jo je dobil - Spore. Ni prav zabavna za odrasle, ampak Daniel je bil čisto navdušen :)  

Sarah je cel teden odštevala dneve do prvega dela nove sezone serije Doctor Who. Zaradi nje sem morala gledati več delov. Mi sploh ni pustila druge možnosti :) Prav tako obožuje Sherlocka, ki ga je gledala po mojem priporočilu. Nato je pa bila žalostna, ker nova sezona pride šele v začetku leta 2016. 

K sveti maši hodim v rimokatoliško cerkev Saint Margaret. Največja razlika pri sveti maši je v petju. Tukaj nimajo cerkvenega zbora in tudi ni orgel, vendar samo pianino, pojemo pa ljudsko. Vsaka klop ima 5 pesmaric, kjer pa na mojo žalost ni not. Zato se počasi učim pesmi ob poslušanju ljudi. Po treh mašah znam zapeti gospod, usmili se, svet, jagnje božje in oče naš :) Na Škotskem imajo navado, da po sveti maši malo poklepetajo med seboj ob kavi oziroma čaju. Ko sem prvič ostala na čaju, so bili ljudje prepričani, da sem nekoliko starejša Sarahina prijateljica. Ocenili so mi 19 oziroma 20 let. Zgleda je bila odločitev za fru fru kar dobra, saj so me ljudje vedno postarali za kako leto. Sedaj me pa pomlajajo za 4 leta :) 

Za konec pa lahko še povem kaj smo jedli. T-bone steak s zelo okusno česnovo omako in pomfrijem, špageti s carbonara omako, mac and cheese, pork pie s pire krompirjem in korenjem na strani ter kebab z zelo pekočo zelenjavo. Spominjal me je na indijsko hrano. In ker zelo dobro jem pri tej družini, sem se odločila, da je čas za nekaj rekreacije. V ponedeljek sem šla teč proti Hopetoun house, torej ob reki. Načrtovala sem 20 minutni tek, ki pa je na koncu trajal 50 minut. Seveda z nekaj vmesnimi postanki :) 

Fotografija cerkve:

SREČANJE AU PAIR V EDINBURGHU

Na Facebook-u sem se pridružila skupini Edinburgh Au Pairs 2014. V tej skupini, kot že najverjetneje sami predvidevate, so vključeni mladi ljudje, ki delajo kot Au Pair v Edinburghu oziroma v njegovi bližini. Skupina ponuja predvsem srečanja med člani in tudi pomoč oziroma mnenje, ko ga mogoče nekdo rabi glede nejasnosti. Prepogosto se namreč zgodi, da družina ne pove vsega, koliko dela v resnici bo, ali pa se Au pair enostavno ne razume z družino oziroma z otroci. V skupino sem bila vključena sredi tedna in med prebiranjem objav, sem videla, da nekatere punce planirajo srečanje med vikendom. Seveda sem bila takoj za, saj nisem spoznala še nobenega približno mojih let. 

V soboto, 9. avgusta, sem prvič šla v Edinburgh sama in ni bilo nobenih težav. Mesto je polno turistov in ljudi, ki želijo videti prireditve v času Festival Fringe. Ogromno ljudi na ulicah. Ker nisem navdušenka ogromne gneče, komaj čakam, da bo festivala konec in prav tako poletnih dopustov. Na srečanje je prišlo 12 punc, ki prihajajo predvsem iz Nemčije. Nekaj punc je bilo tudi iz Češke, Avstrije in Švedske. Takoj sem se ujela s punco, ki prihaja iz Švedske. Njeno ime je My. 

Srečanje smo pričele s kosilom v pubu Standing order. Standing order sprejme ogromno gostov; po moji oceni več kot 300 ljudi. Razlog, zakaj veliko ljudi obiskuje ta pub, je v nizkih cenah piva oziroma pijače in hrane. Classic beef burger stane samo 5 funtov in pomarančni sok (3 dcl) 2 funta. Le-to je razmeroma poceni za Škotsko. Seveda kvaliteta burgerja ni niti približno enaka kot 12 funtov drag burger v 3 bridges restaurant. Med kosilom smo se spoznavale, pogovarjale o družinah, kjer delamo, o otrocih in naših načrtih, ki jih imamo za čas življenja na Škotskem. 

Po kosilu smo se odpravile v stari del mesta, na nek trg, kjer smo poslušale tri mlade fante igrati na kitaro. Jaz sem si kupila še coffee to go. Dan je bil čudovit, sončno in toplo in zato je bilo druženje med nami še bolj zabavno. Z My sva se zmenili, da bova prespali drug pri drugi, saj pri obeh starši to dopuščajo. Zaenkrat načrtujeva prvi vikend v septembru. Jaz naj bi šla k njej. Nisem pa še omenila kje živi. My živi v mestecu Selkirk, ki je skoraj 2 uri oddajeno od Edinburgha. Zato se, na žalost, ne bova mogli dobiti prav pogosto. Ampak vseeno, se že močno veselim tistega vikenda. Pamela je povedala, da je Škotska meja z Anglijo zelo lepa. Pričakujem torej zelo lepe fotografije :) 

Večina punc se je počasi razšla, jaz pa sem še ostala z My in Nemko Josephine. Skupaj smo šle v Primark, kjer je My iskala jesensko jakno, nato pa na kratko sončenje v park. 

Nekaj fotografij iz tistega dne:

Na koncu sva se skupaj z My odpravile proti avtobusni postaji in se nato z objemom razšle. Punce tukaj se zelo rade objemajo :) Sem kar malo pozabila na te čase, ko smo se vedno na začetku in na koncu objele.

Zelo lepo preživeta sobota in komaj čakam, ko jo ponovim :)

SPREHOD OB REKI FORTH

Po nekajdnevnem deževju se je končno prikazalo sonce. Oziroma, če sem bolj točna, je tisto jutro deževalo, nato pa se je končno razjasnilo. Ko posije sonce je kar toplo in ker večino časa preživim v hiši, še posebej ob deževnem vremenu, sem izkoristila lepo vreme in se odpravila na kratek sprehod. Sprehod na koncu ni bil ravno kratek :)

Kot sem omenila že v eni izmed prejšnjih objav, blizu naše hiše gradijo most. Zato sem želela malo bolj od blizu pogledati kako napreduje gradnja. Nisem pa se zavedala kako lepa je obala River Forth in njena okolica. Most se imenuje Queensferry Crossing in ga gradijo poleg Forth Road Bridge. Gradnja se je pričela leta 2011 in naj bi bila zaključena leta 2016. Predviden proračun se giblje med 1.6 do 1.7 milijard evrov. 

Nekaj fotografij mostu v gradnji:

Pot ob reki je bila prekrasna. Novo-asfaltirana cesta, na eni strani reka, na drugi gozd. Tudi vonj je bil poseben. Kar po morju je dišalo. Ves čas sem razmišljala kako dobro bi bilo se vreči v vodo in njena hladna temperatura me sploh ne ovira. Težava je v tem, da je obrežje zelo umazano in le to bi se močno poznalo na moji koži. 

Luštna hiša iz kamna ob poti

Pogled na vse tri mostove

Tako zgleda večina obale. Ogromno trave

Nato sem prišla do znaka "Welcome to Hopetoun." Pot vodi do Hopetoun house, v kateri je prva prebivala družina Hope v začetku 18. stoletja. Hiša je bila zgrajena med leti 1699 in 1701, leta 1721 pa jo je William Adam, škotski arhitekt, močno razširil. Hopetoun house je obdana z ogromnimi travniki in pašniki. 

Majhna hiša pri vhodu

Črne ovce

Hopetoun house

Še pogled iz strani

Vstopnica stane 10 funtov, ogled travnikov pa 5. Meni osebno notranjost ni tako pomembna, saj sem bila že v več različnih dvorcih in gradovih. In skoraj  vsi dvorci zgledajo zelo podobni med seboj. Ker Škotska ponuja ogromno dvorcev in gradov, si bom ogledala notranjost pri samo nekaterih. Ko pride na obisk nova prijateljica, ki živi v mestu Selkirk, si bova ogledali Dundas Castle :) 

PRVA VOŽNJA NA "NAPAČNI" STRANI 

Daniel hodi v šolo, ki je oddaljena približno 2km od naše hiše, medtem ko Sarah hodi šolo blizu mesta Edinburgh. Kot ena izmed mojih nalog je peljati Daniela v šolo, medtem ko Sarah spustim na avtobusni postaji na poti. Po koncu pouka pa moram pobrati le Daniela, saj Sarah pride domov peš. Ker še nikoli nisem vozila na nasprotni strani, sem prvič vozila z Desmondom. 

Po Desmondovem mnenju so najtežja krožišča, saj so skoraj vsa najmanj tripasovna. Zato sva šla v malo mestece Kirkliston (približno 15 minut oddaljeno od South Queensferry), kjer se nahaja veliko industrijsko središče. Le-tam je veliko krožišč in ni zelo prometno. Seveda ob 21. uri ni prav veliko avtomobilov v industrijskem središču. Pravila v krožišču so bolj ali manj enaka kot pri nas, z eno izjemo. Ko ima voznik namen zapustiti krožišče v tretjem izvozu, je potrebno dati desni smernik preden se vključiš in nato, seveda, levi smernik tik pred izhodom. 

Po desetih minutah vožnje po križiščih, se je Desmond odločil, da sem dovolj spretna na krožiščih in se lahko preizkusim na cesti. Vožnja na levi strani mi po večini ni povzročala težav, le enkrat sem naredila manjšo napako, ko sem zavijala levo in seveda želela iti na desni pas. 

Škoti so zelo vljudni in uvidevni vozniki. Trobljenja praktično ni slišati, ob ovirah na cesti se umaknejo in dajo nasprotnim voznikom prednost, nato pomahajo. Le-to je zelo lepo videti, saj pri nas v Sloveniji ni tako. Vsak povprek trobi, je nestrpen, se ne umika oziroma ne pusti drugemu vozniku, da se vključi itd. Edina stvar, ki mi ni preveč všeč, je ta, da so znaki za hitrostno omejitev premajhni. Komaj se jih opazi, zato je potrebno zelo zbrano opazovati cestne znake. Zanimivo je to, da na Škotskem ni potrebno imeti vozniškega dovoljenja nenehno s seboj. Če te policisti ustavijo, moraš prinesti vozniško dovoljenje na policijsko postajo v roku sedmih dni. Torej, ne dobiš nobene kazni, če voziš brez prometnega dovoljenja.

Na poti domov je Desmond povedal, da je ta avto sedaj moj in ga lahko uporabljam kadarkoli želim. Ni potrebno vprašati Desmonda ali Pamelo, ali smem vzeti avto, ko želim kam iti.

Fotografija mojega  avtomobila :)

Rover 25 

Roverja torej že imam, samo vprašanje kdaj bom imela Range Roverja :D 

DRUGI TEDEN NA ŠKOTSKEM

Drugi teden je potekal dokaj mirno. Vreme se je malenkostno poslabšalo - dan so okrasile občasne plohe. Tokrat sem imela malo več dela. Predvsem sem se ukvarjala s pranjem in obešanjem oblačil ter posledično likanjem. Pri družini Coyne imajo navado, da pižamo nosijo samo eno noč in jo naslednjo noč zamenjajo. Enako velja za dnevna oblačila; vsaj pri Danielu in Sarah. Predstavljajte si količino oblačil. Hvala Bogu rada obešam sveže oprana oblačila :)

V četrtek, 31. julija, se je Sarah odločila pospraviti celotno njeno sobo. V omarah je imela spravljene obleke, ki jih je nosila pred leti in jih sedaj seveda prerasla. Prav tako je njena soba polna igrač. Prvi dan sva pospravljali kar pet ur, naslednji dan pa še dodatnih pet ur. Tokrat nama je pomagala tudi Pamela, ki je bila doma. Cel petek je bil v bistvu čistilen dan. Medtem ko smo me pospravljale Sarahino sobo, sta Desmond in Daniel pospravljala in urejala garažo. Večerjo smo imeli šele pozno zvečer, ob 20.30 uri. 

V ponedeljek smo jedli zelo okusno pasto carbonara, v torek mac and cheeps s pomfrijem. Družina Coyne ima posodo za delanje krompirja, kjer ni potrebna uporaba olja. In ta posoda naredi zelo okusen krompir! V sredo smo imeli špagete z omako (v omaki so bile črne olive), v četrtek pa smo šli jest ven - Queen's Spice Tandoori Indian Restaurant. Za glavno jed sem si izbrala Chicken Manchurian, piščančje prsi z orehi in makovimi semeni. Na jedilniku je pisalo "medium spicy to taste" in je kar veljalo. Usta me tokrat niso pekla močno, kot prvič, ko sem poskusila indijsko jed. Prav tako sem ob jedi pila neke vrste jogurt, ki je omilil pekoč občutek v ustih. V petek pa je bila na jedilniku take away kitajska hrana. Naročila sem chicken with season vegetable and rice. In moram priznati ... jed je bila odlična! Ne vem zakaj, vendar je tukajšnja kitajska bistveno boljša od slovenske. 

Družina Coyne je imela v soboto družinsko srečanje, Pamelin oče je praznoval rojstni dan. Odločili so se, da bodo prespali pri njenemu očetu, kar je pomenilo, da bom sama prvič doma. Nekateri veste, nekateri ne ... Lea je občasno zelo rada sama doma. In res je, uživala sem. Po celi hiši je odmevala tišina in sem se tako lahko v miru osredotočila na pisanje diplomske naloge. Na žalost je cel vikend precej deževalo, zato nisem imela možnosti iti v center mesta ali na kratek sprehod. Prav tako še nisem šla na uradno prvo vožnjo z Desmondom, zato sem bila bolj ali manj priklenjena na dom. Ampak se nisem pritoževala; hrane je bilo dovolj, ostanki kitajske, spekla palačinke in med jedjo gledala CommonWealth games. Večere pa sem preživela ob gledanju serije Suits :)

Družina je prišla domov malo pred polnočjo in za lahko noč mi je Desmond povedal, da greva naslednji dan na prvo vožnjo. Juhu! :)

VIKEND Z NEŽO CRAIG IN DRUŽINO

Prvi vikend na Škotskem sem preživela s Slovenko, ki tukaj živi že več let. Z Nežo se poznava že od kar se zavedam sama sebe. Obe sva peli in še vedno pojeva v cerkvenem mladinskem zboru v Sori. Prav tako sva preživeli skupaj nekaj poletnih počitnic na Krku. Bila sem tudi svat na njeni poroki. Zato sem zelo vesela, da imam (slovensko) prijateljico tako blizu - samo 45 minut vožnje naju loči. 

Neža, mož Michael in njun 9-mesečni Izak so me pobrali na domu on 14. uri. Družina Coyne jih je seveda želela spoznati, zato smo skupaj malo poklepetali. Omeniti moram prvi stavek, ki mi ga je Michael povedal: "I'm so sorry for the weather. It's horrible." In vreme je bilo takrat zelo lepo in toplo :) Ko smo se odpravili na pot proti Anstruther, se je oblak odtrgal. Deževalo je, kot da ne bi deževalo že več tednov. Na srečo smo kmalu odšli iz območja plohe in nevihte ter sem tako lahko začela opazovati pokrajino in seveda hiše. Na eni strani so bile njive, hribčki in ovce, ki so se pasle, na drugi strani pa veličastna reka River Forth, ki v resnici zgleda kot morje. 

Na kosilo so me peljali v ribiško mestece Anstruther, ki je znano po nagradah za najboljši fish and chips. Seveda sem za kosilo jedla fish and chips. Jed je bila kar okusna, samo riba je bila po mojem okusu premalo posoljena. 

Nekaj fotografij iz mesteca:

Range Roverje imajo tudi tukaj :D

Po kosilu smo se na poti ustavili v mestu St. Andrews, ki je znan zaradi več stvari. University of St. Andrews je tretja najstarejša univerza v angleško govorečem svetu in najstarejša na Škotskem. To univerzo sta obiskovala princ William in njegova princesa Kate Middleton. Mesto pa je znano tudi po začetku golfa oziroma The Royal and Ancient Golf Club of St. Andrews, ki je eno izmed najstarejših in najprestižnejših golf klubov na svetu. V mestu najdemo tudi ostanke St. Andrews katedrale in grad St. Andrews. Na žalost si gradu nismo ogledali od bližje, zato nimam nobene fotografije. 

Fotografije iz mesta St. Andrews:

The Royal and Ancient Golf Club of St. Andrews

Izak je med potjo zaspal. Seveda sem ga morala fotografirati.

Po ogledu mesta St. Andrews smo se odpravili k Nežinem škotskem domu v Dundeeju. Ko je Izak zaspal, smo Neža, Michael in jaz, kasneje se je pridružil še Michaelov sin Michael mlajši, igrali družabne igre na Kinectu. Kinect zazna igralčevo gibanje. Igrali smo odbojko, turnir v atletiki, namizni tenis, boksanje, bowling, nato smo morali zamašiti vse luknje, da ne bi voda pritekla v prostor. Pobirali smo cekine in med tem skakali, se premikali levo in desno, izogibali oviram itd. Okoli 4 ure smo igrali različne igre na Kinectu in moram priznati, da se že dolga nisem tako zabavala ob igranju iger, kot takrat. Pred spanjem smo še naredili nekaj boot camp vaj in skakanje s kolebnico ter se na to po preznojenem večeru odpravili pod tuš in spat. Ko sem se ulegla v posteljo, sem zaspala v petih minutah in nato sanjala o pobiranju cekinov :) Spala sem odlično. 

Naslednje jutro me je Neža postregla s pomarančnim sokom, značilnim angleškim zajtrkom - slanina in jajce v štručki, dobila pa sem tudi skodelo Čokolina :) Po zajtrku sva z Nežo še malo igrali na Kinectu. Tokrat sva plesali na različne pesmi. Zelo dober začetek dneva!

Ob 10.15 smo zapustili njun dom in se odpravili k sveti maši v episkopalno cerkev. Obredi in berila so enaka kot pri nas, le nekaj manjših razlik je. Maševali so trije duhovniki oziroma bodoči duhovniki. Eden izmed njih je bila ženska, ki je tudi prebrala evangelij. Evangelije preberejo na sredini cerkve, med levo in desno linijo klopi. Bistveno več se odgovarja kot pri nas. In sama maša je dolga. Približno uro in 10 minut. Na koncu maše smo še malo poklepetali z ljudmi ob skodelici kave oziroma čaja in peciva.

Neža, Izak in jaz pred cerkvijo sv. Pavla po maši

Po maši smo odšli na krajši sprehod po centru mestu, se ustavili v Primark, kjer sva z Nežo nakupili nekaj oblačil, nato šli v Dundee muzej, kjer je vstop brezplačen. Sem bila kar malo presenečena. Po ogledu muzeja so nas v lokalu znotraj muzeja pričakali Michaelovi starši in Izakova škotska sestrična Alice. Skupaj smo pojedli kosilo in spili kavo. 

Fotografije posnete v centru Dundeeja:

Dundee muzej

Pogled skozi strešno okno v muzeju

Po kosilu smo odšli na razgledno točko, kjer se lepo vidi celotno mesto. Ta točka se imenuje The Law in leži na nedelujočem vulkanu. 

Tay Rail Bridge

Spomenik posvečen padlim v 2. svetovni vojni

Nogometna stadiona dveh klubov Dundeeja - Dundee F. C. in Dundee United F. C.

Michale in Izak

Proti koncu našega druženja me je Neža peljala na Driving range golf, kjer za 3.5 funtov dobiš 50 žogic in palico ter samo streljaš žogico. Prvič sem igrala golf, zato sem seveda obvezno morala zgrešiti žogico nekajkrat. Po petih neuspelih poskusih, mi je končno uspelo in sem žogico vrgla približno 20 metrov stran. Sam gib, ki ga narediš pri streljanju žogice, je nekoliko umeten, saj moraš celotno telo premikati. Jaz sem na začetku premikala samo zgornji del trupa. Vseeno mi je uspelo nekaj lepih streljanj do približno 50 metrov. Neža je bila bistveno boljša od mene.

Še nekaj fotografij iz tega dogodka in hvala, ker ste ostali z mano po tako dolgem romanu :) 

Neža pripravljena na odličen strel :)

Za konec pa še Izak in jaz :)